Omemba: Ana Roš

»Let it Be«

»Najlepše mesto na svetu«

»Na plesišču mikrofon prevzela«

»Nikoli nisem hotela biti luksuz, a v ta cenovni razred padeš, če hočeš obstati na trgu. Seveda bi si želela, da moje kose nosijo tudi tisti, ki imajo 800 evrov plače, a to žal ne gre.«

»Ne želim biti najboljša oblikovalka na svetu, želim biti zgled, da se stvari dajo narediti.«

»Očitno sva se našli dve pravi Primorki z 'jajci'. Namreč za novosti ni nujno, da so vedno uspešne. Ampak dokler ne poskusiš, seveda ne moreš vedeti.«

»Nikakor. Svoj notranji svet samo tako izražam, kar pa ne pomeni, da ga živim tudi fizično. Seveda sem luksuz izkusila, a zaradi posla. Ustvarjalnost je nekaj, kar te ne definira kot človeka.«

»Imam se za 'Bentleyja' v modi, le da sem trajnostna, oblačila pa izdelujem predvsem po meri.«

»Lahko bi jedli 100-odstotno lokalno.«

»Veliko gospodinjstev je v tem času začelo peči domač kruh.«

»Pica in burger sta sinonim za dostavo hrane na dom.«

»Kupci naročajo hrano vsak teden ali na dva tedna, zalogo hrane si prerazporedijo sami.«

»Seveda sem pristranski in mislim, da smo umetniki. Zdi se mi očitno, da gre pri kuhanju za dve stvari: za obrtništvo ter za umetniško ustvarjanje.«

»Jaz hrano vidim kot okrepčilo, ne pa kot umetnost. Nekatere jedi so zašle že predaleč v 'umetniško' sfero. To zame že ni več hrana, preveč je čudno.«

»Mislim, da so kuharski mojstri tako umetniki kot rokodelci.«

»Sam sebe strogo dojemam kot kuharja. To pa ne spremeni dejstva, da lahko nekateri elementi izdelkov nekaterih kuharskih mojstrov v nas vzbujajo podobna estetska občutja kot določena umetniška dela.«

»Smo umetniki, obenem pa smo tudi obrtniki. Uporabljamo namreč tako svojo ustvarjalnost kot svoje roke. Kot chefi smo uspešni, če znamo pustiti rokam, da sledijo glavi. Mislimo umetnost in delamo obrt.«

»Na vprašanja, ki smo jih od začetka novembra do afere prleški sendvič pošiljali, so bili odgovori vedno negativni – ne, ne morete.«

»Prvič, nikakršnih pooblastil nimamo, da bi nadzirali, kdo je iz katerega podjetja, nimamo pooblastil, da bi preverili, ali oseba lahko koristi stroške na ime nekega podjetja.«

»Mi naredimo res samo za zaključeno skupino do 10 ljudi naenkrat, in da so sami v lokalu, ker je tako nejasno, da drugače ne upamo.«

»Ta trenutek je agonija na podeželju seveda večja, ker smo zaprti 13 mesecev minus 18 tednov lani poleti, in mislim, da so takšni ukrepi oz. obhodi nevarni.«

»V gostinstvu je registriranih 10.000. To ni neka masa, to niso volilni glasovi. Zato doslej nekega pravega političnega pritiska ni bilo.«

»Raje bi videl ljudi, da se družijo zunaj in ohranjajo razdaljo, namesto da iščejo rešitev na najbolj tvegan način.«

»V največjo čast nama je, da sodelujeva z Ano Roš, ima dve Michelinovi zvezdici, ki povesta veliko o njeni viziji.«

»Najbolj smo povezani z Luko Koširjem in Jakobom Pintarjem, ki nama skozi pogovor pomagata izboljševati in iskati nove produkte. Ta dialog, kaj pričakujejo, tehnika obdelave, vse to je zelo pomembno.«

»Niti ni toliko nevarno, če v gozdu srečaš divjo svinjo z mladiči – no, saj se lovci vsake toliko po nesreči ustrelimo. Bolj nevarna je ranjena svinja.«

»Sovražim cone udobja, zdijo se mi ubijalke evolucije. Zato je moja hrana drugačna in edinstvena.«

»Prvi izziv sem vedno sama sebi.«

»Nič, ker tega nisem dovolila.«

»Močno. Menim, da je za vodjo kuhinje velik korak naprej, da zna poslušati svojo ekipo.«